Kako izgleda vaš vsakdanjik? V današnjem tempu se mi zdi, da izgledajo naši dnevi kar približno podobno. Večinoma smo obremenjeni s službo, popoldan dodamo v urnik treninge in dejavnosti otrok, včasih nam uspe dodati kakšno svojo vadbo ali dejavnost, čez vikend so velikokrat kakšne tekme, rojstni dnevi in podobno.
Kdaj ste nazadnje počeli nič? Dali možgane na pašo kot včasih rečemo? Ampak za učinkovito regeneracijo potrebujemo ravno to: si včasih dovoliti početi nič, sprazniti glavo vseh misli in zadihati s polnimi pljuči.
In kaj počnemo našim otrokom? Že v vrtcu se začne z usmerjanjem kaj in kako se morajo igrati. Nekaj proste igre sicer tam še imajo, ampak velik del dejavnosti pa je že nekako iz vidika varnosti in izvajanja programa, strukturiran. Planirane dejavnosti, planirana igra, delavnice…
Nadaljuje se v šoli in s popoldanskimi dejavnostmi, treningi ipd. Ko pridejo domov je potrebno seveda narediti še kaj za šolo, morda vadit kak inštrument in dnevi so enostavno prekratki. Vmes z veseljem odigrajo kakšno igrico na telefonu ali računalniku.
Kaj pa otroška (prosta) igra, ki ni kontrolirana in usmerjana s strani odraslih?
Vzpodbujanje otroške domišljije
Raziskave potrjujejo pomembnost otroške igre za zdrav otrokov razvoj, hkrati pa se pojavljajo opažanja, da se otroci dejansko vedno manj igrajo. To se dogaja zaradi vpliva televizije, računalnikov in telefonov, ki delujejo uničujoče na ustvarjalnost otrok. Zatirajo prosto domišljijsko igranje, ki je otroku naravno. Premalo je prisotno zavedanje o resnični vrednosti le-te. Otroke prezgodaj »prisilimo« v igre s pravili, ko za to še niso zreli, prehitro so pahnjeni v tekmovanja in ciljno naravnane aktivnosti na škodo možnosti izražanja domišljije.
Dejstvo je, da se odrasli v splošnem ne zavedamo, kako dragocena je za otrokov zdrav in celovit razvoj otroku prosta domišljska igra. Žal jo mnogi še vedno dojemajo, kot otroško zapravljanje časa, kot nepotrebno in nekoristno dejavnost, ki jo je potrebno čimprej zamenjati z delom, treningi in učenjem. To je le eno od napačnih prepričanj, ko gre za razumevanje razvojnih posebnosti majhnega otroka s strani odraslih.
Domišljijska igra je nadvse koristna zato, ker otroku pomaga urejati zmešnjavo v njegovem notranjem svetu in vzpostavlja kontrolo realnosti. Domišljijski (notranji) svet in zunanja realnost se ne izključujeta več, nasprotno – domišljija predstavlja most med nezavednim ter zunanjo realnostjo, tako se tudi obraz te realnosti počloveči in ne predstavlja preveč bolečih zahtev in omejitev.
Otrok se, sploh v zgodnjem otroštvu, nahaja v posebnem stanju zavesti (t.i. alfa stanju), nekje med budnostjo in spanjem. In ravno v tem stanju zavesti se nahaja največji kreativni potencial za otroka. Pomembno je, da otroku dovolimo biti v tem njegovem naravnem stanju zavesti ter da ga ne poskušamo na silo iz njega zbuditi z neprestanim vmešavanjem, s prepogostimi vprašanji, ukazi in mu dovolimo, da se lahko polno in svobodno domišljijsko igra, ob tem, da ima na razpolago ustrezen material in socialno interakcijo z vrstniki.
Ni vsaka igra prava igra za majhne otroke, temveč je zanjo značilno, da je svobodna, spontana, brez prisile, zanimiva, zabavna, interaktivna, notranje motivirana, odprta, domišljska, ekspresivna, kreativna in divergentna (kar pomeni, da ni samo ene pravilne rešitve).
Za majhnega otroka, ki je popolnoma življenjsko odvisen od odraslih, svojih staršev, je prosta domišljijska igra njegovo resnično kraljestvo svobode. Zato se domišjijska igra lahko razvije le v atmosferi svobode in nevmešavanja odraslega v otrokovo dejavnost saj le na tak spontan način pridejo do izraza pristni vzgibi otrokove domišljije.
Zato: zagotovimo otroku varno okolje v katerem pa mu pustimo, da izraža svojo domišljijo in ustvarjalnost. Zamenjajmo vloge, pa naj kdaj on usmerja igro, igrajmo se po njegovih navodilih in željah.
